Mesec: december 2013

 

Intervju Anje Vlaj z kapetanom Uniona Olimpije

FOUT007349_640_410_DroleS kapetanom Uniona Olimpije Dragišo Drobnjakom se je pogovarjala Anja Vlaj, ki boleha za cerebralno paralizo, a je vseeno uspešno študentka novinarstva. Dokazala je, da je z dobro mero truda moč storiti prav vse.

Zakaj ste se odločili, da se vrnete v Olimpijo?

Splet okoliščin. Nisem imel prvotnega namena, da bi se vrnil sem. Z njimi sem začel trenirati v avgustu, samo zato, da ostanem v ritmu. Po dveh tednih treningov so pristopili do mene in vprašali, če sem kaj razmišljal v tej smeri, da bi ostal tukaj oziroma, da bi se vrnil. Potem smo se pa hitro sporazumeli.

Kakšna je razlika med to Olimpijo danes in tisto leta 2004?

Razlika je v tem, da zdaj vse deluje še bolj organizirano. Prvotni cilj današnje Olimpije je, da se Olimpija uredi do temelja, da se poplačajo ti dolgovi, ki jih ima klub že zadnjih petnajst let, da se uredijo stvari v hiši in se spet začne od nule, da se vse začne graditi iz zdravih temeljev ter da Olimpija zaživi, tako kot mora zaživeti. Takrat so bili še dolgovi, izgubljalo se je ogromno, veliko se je dolgovalo. To je, kar se tiče samega kluba. Kar se pa ekipe tiče, ta letošnja ekipa je mlada, neizkušena, nimajo nekih zvenečih imen, večina igralcev tukaj, razen mene, Joksimoviča in Vladovića, so neznani, ki imajo še pred sabo kariero in so željni dokazovanja. Takrat je bilo drugače. Takrat je bila ekipa sestavljena iz že preizkušenih igralcev. Iz igralcev, ki so že nekaj dali skozi in so bili tu zato, da naredijo rezultat. To so recimo glavne razlike med tema ekipama iz teh dveh obdobij.

V svoji karieri ste zamenjali kar nekaj klubov. Kako je to vplivalo na vas?

To jemljem kot pozitivno stvar, ki se mi je zgodila. Imam to filozofijo, da za vsako stvar, ki se mi zgodi v življenju vem, da je za nekaj dobra. Tudi te menjave klubov, menjave sredin sem vzel kot pozitivno stvar. Iz tega se lahko veliko naučiš, zamenjaš okolje, zamenjaš državo, spoznavaš nove kulture, ljudi, nov način življenja. Razširi ti obzorja. Zame je to velika stvar in vidim, da je za nas vrhunske športnike to en velik plus, da smo lahko deležni spoznavanja nove kulture, novih ljudi, novih jezikov. Mislim, da je večina ljudi zelo prikrajšana, ker nimajo te možnosti in so celo življenje vezani samo na en dom, na eno državo.

Kje ste se počutili najbolje? V katerem klubu?

Mislim, da sem povsod pustil dober vtis. Kjerkoli sem bil, sem se res lepo počutil. Izpostavil pa bi Belgijo, kjer smo tako jaz, kot moja družina, ki je bila vedno z mano, najbolj uživali. Tam sem preživel tri leta, zadnji dve leti plus eno leto še prej, vmes sem šel še nazaj v Krko in lahko rečem, da so mi ljudje res dali vedeti kot, da sem eden izmed njih, sploh nisem občutil, da sem tujec. Celo mesto, ljudje, navijači so bili neverjetno dobri, topli, tako da imam tak vtis, kot da sem tam igral petnajst let, ne pa tri leta.

Se je bilo težko navaditi na novo okolje in nove soigralce?

Ne, v bistvu že takrat, ko sem šel iz Triglava v Krko, čeprav je to še vse v Sloveniji, so tiste prve menjave, novo okolje, novi igralci. Potem sem šel iz Krke v Slovan, spet zamenjaš ekipo, spet novi soigralci. To ti nekako postane rutina. Ko sem šel enkrat v tujino v bistvu ni bil tako velik problem, da bi rekel, da sem imel probleme z menjavo okolja ali z novimi soigralci, ker sem imel to srečo, da sta že takrat pri Krki, v Slovanu in pri Olimpiji, bila v ekipi zmeraj eden, če ne dva Američana in vsa ta leta sem potem že vadil angleščino in sem na koncu, preden sem šel v tujino, že obvladal angleški jezik, tako da sem se sporazumeval brez problema.

Kako se znajdete v vlogi kapetana?

To pa je najboljše vprašanje za vse ostale v ekipi, kakšnega me vidijo kot kapetana. Jaz lahko rečem, da če pogledam za nazaj, mi je vloga kapetana kar pisana na kožo. V štirih različnih ekipah sem bil kapetan in počutim se dobro. Jaz gledam na to obdobje kot na veliko odgovornost. Tudi pristop do tega imam zelo resen in dam vse od sebe, da sem vzgled mlajšim in da dvigujem moralo ekipi, takrat, ko nam je najtežje.

Ali je težko voditi tako mlado ekipo?

Včasih so res kar težki trenutki, ampak spomnim se, da sem bil tudi jaz v teh mladih, divjih letih, ko misliš, da si najpametnejši in da vse veš. Ampak vseeno mislim, da so te današnje generacije še toliko bolj divje. Ko pogledam sam nase, ko sem bil mlajši, mogoče je to že od same vzgoje, ki sem jo imel od doma, sem zmeraj imel rešpekt do starejših. Ko sem bil med starejšimi soigralci v ekipi, sem veliko poslušal, veliko sem se želel učiti oziroma karkoli so mi svetovali, sem vedel, da mi želijo pomagati. Zdaj pa včasih moraš najti pravi pristop. Čim greš malo drugače, misli, da se norca z njega delaš, da mu želiš nekaj slabega. V bistvu pa dam vsakemu vedeti, da sem tukaj zato, da jim pomagam in da jim bo lažje, ker sem že nekaj dal skozi. Konec koncev se da, samo moraš imeti malo živcev in potrpežljivosti.

Vas mlajši soigralci kdaj prosijo za nasvet?

Ne toliko. Mogoče se kdaj tudi zgodi, da me kdo vpraša kaj, kako, kaj naj delam, utrujen sem, v krizi sem. Ene take nasvete glede tega, kako naj dajo skozi težke trenutke, ampak več ali manj vsi, ki smo v športu vemo, kaj moramo narediti. Tvoje je, da poslušaš trenerja in da vsak dan prideš maksimalno pripravljen, da narediš tisto, kar se zahteva od tebe. Starejši igralci smo tukaj zato, da vse držimo pokonci, ker takrat, ko je najtežje in se najhitreje psihično zlomiš, rabiš nekoga, ki ti bo v oporo.

Ali je po vašem mnenju mlada ekipa slabost ali prednost?

To bomo videli na koncu sezone, ko bomo sešteli pluse in minuse. Imaš lahko na primer starejšo ekipo, veteransko ekipo, kjer lahko iščeš slabosti in prednosti. Mislim, da nobena ekipa, kakorkoli bi jo vzeli, ni popolna. Vsaka ima svoje slabosti in svoje prednosti. Tudi mlada ekipa ima slabosti, in sicer te, ki so se pokazale do sedaj. Slabo smo začeli sezono, nismo se znali takoj iz tega potegniti, to je ta mladost, neizkušenost, nimamo igralcev, ki so odigrali že nekaj v svoji karieri, ampak so vsi bolj ali manj v stranskih vlogah in to se potem tudi pozna pri rezultatu, pri takšnih težkih trenutkih. To je ta mladost. Ta mladost pa je lahko prednost v tem, da so igralci zmeraj polni energije, da so zmeraj pripravljeni na trdo delo in da lahko skozi celo sezono igrajo na visokem nivoju.

Kakšno je vaše mnenje o mladih igralcih v klubu?

Kot sem že prej omenil to, da so moji mladi soigralci včasih precej divji, neučakani, radi bi takoj dosegli vse čez noč. Mislijo, da si zaslužijo že ogromno, pokazali pa še niso toliko, da bi rekel v redu, boš dobil toliko, zato ker si zaslužiš. Vsak pričakuje, da mu zdaj, ko je član Olimpije, pripada vse. Ampak tako kot vse stvari v življenju, ne samo v športu, moraš delati, moraš garati, da dobiš tisto, za kar si prepričan, da ti pripada. Moraš nekaj vložiti, moraš dati vedeti nekomu, da si želiš tega, da si pripravljen narediti vse in boš na koncu sigurno prišel do tega. Mladi soigralci so neučakani in včasih odreagirajo neracionalno. Še vseeno se moraš naučiti razmišljati, ker košarka ni samo gremo si podajat pa gremo vreči na koš. Vrhunska evropska košarka je prišla do tega nivoja, da rabi inteligentne ljudi, igralce, ki znajo razmišljati in na koncu znajo razumeti samo igro.

Kako se soočate s pritiskom?

Težko, ampak da se. Jaz sem že dal toliko skozi, da sem bil več ali manj vedno pod pritiskom, vso kariero in ta pritisk je sigurno ogromen. Letos še posebej, zato ker sem že bil v Olimpiji, vem kako je igrati za Olimpijo. Ne smeš si privoščiti slabe sezone, slabih trenutkov. Veš, da bodo prišli, da boš zato kritiziran, ampak takrat se pokaže pravi karakter človeka, igralca. Moraš biti psihično močan, da vse to zdržiš. Čeprav si v današnjih dneh, z internetom, z dostopnostjo, zmeraj na udaru, se sam čisto izoliram od tega, skoraj ne berem časopisov, ne gledam televizije, tako da se posvetim samo temu, da grem na treninge, naredim svoje in grem domov ter se tako izoliram od negativnih pritiskov s stani. To svetujem tudi soigralcem.

Kako se igralci soočate z infarktnimi končnicami?

To je čar košarke. Infarktne končnice so mogoče za vas navijače, ampak za nas je to en velik izziv. Vsak odkar je začel igrati košarko, odkar je začel gledati košarko po televiziji, ko je bil še otrok, sanja in si želi te infarktne končnice, da si del tega, da boš dobil žogo pravi čas v roke, da boš dal koš v zadnjem trenutku, da boš junak tekme, da boš odigral odločilno obrambo, da boš ukradel žogo takrat, ko je najbolj potrebno. Ti infarktni momenti, kakor pravijo navijači in novinarji, so za nas momenti, ki si jih najbolj želimo. Na nas to ne deluje tako, kot na vas navijače.
V enem od intervjujev ste povedali, da ste se po tekmi z Igokeo zaprli v slačilnico in da so nekateri soigralci imeli dvome. So zdaj ti dvomi odpravljeni?

Ja upam, da so. Videl sem, da je večina igralcev začela dvomiti v to, kar delamo, če je to prava stvar, če mogoče rabimo nov pristop, mogoče nov način treninga. Ker enkrat, ko začneš dvomiti, se lahko vse poruši, zato moramo ostati homogeni, moramo ostati ekipa, moramo biti skupaj tudi v najtežjih trenutkih in moramo verjeti v to, kar delamo. Iz svojih izkušenj, skozi celo mojo kariero, je bilo zmeraj isto. Garal sem, delal sem tudi takrat, ko je bilo najtežje in na koncu se je zmeraj vse poplačalo z osvajanjem lovorik, z uspešno sezono. To poskušam nekako razložiti tudi soigralcem. Naj verjamejo v to in naj delajo, da se vse enkrat vrne. V bistvu mislim, da se ta zadnji mesec to dogaja. To sem nam zdaj vse počasi vrača. Tisti nesrečni trenutki, ki smo jih imeli na začetku sezone, ko smo izgubili nekaj tekem v zadnjih sekundah, se je zdaj obrnilo in zmagujemo. Tudi zdaj pa dam soigralcem vedeti, da upam, da ne, ampak iz izkušenj vem, da bodo v sezoni še zmeraj prišli padci in takrat, ko bodo padci, se moramo spomniti, kje smo bili na začetku, da se bomo hitro pobrali in ne bomo padli tako, kot smo na začetku sezone. Zdaj imamo izkušnjo in vemo, kaj moramo narediti, da se dvignemo in upam, da se soigralci tega zavedajo in da bomo do konca sezone realno z obema nogama na tleh, da ne bomo postali preveč evforični in poleteli.

Kakšni so cilji kluba v tej sezoni?

Cilji kluba so ambiciozni, tako kot zmeraj. Olimpija ima zmeraj ambiciozne cilje. To pomeni v Jadranski ligi si zagotoviti spet mesto, ki vodi v evropska tekmovanja, mislim, da je to prvih pet ali celo šest mest. V Sloveniji pa mora Olimpija na stara pota slave, to se pravi, da Olimpija spet dominira v slovenski košarki in prvi cilj je seveda vrnitev naslova nazaj v Ljubljano. V Eurocupu, ki ga igramo, je bil prvotni cilj, da pridemo v drugi del. To smo si s to tekmo v sredo (proti Valenciji op. a.) tudi zagotovili, ampak igralci imamo zmeraj še svoje ambicije. Mogoče se včasih ujemajo s klubom, včasih pa so višji. Jaz osebno imam zmeraj cilje, da grem čim višje, kolikor gremo lahko, tudi v Eurocupu. Čeprav smo recimo dosegli cilj, ki si ga je zadal klub, si jaz želim še naprej, želim si priti čim dalj je možno. Mislim, da lahko s to ekipo tako, kakor zdaj delujemo, kakšno igro prikazujemo, še zmeraj presenetimo, čeprav zdaj vsi vidijo, da nas morajo resno jemati, da nismo ekipa za podcenjevanje in bodo vsi imeli drugačen pristop do nas, še zmeraj verjamem, da je ta ekipa zmožna narediti velike stvari.

Kje se vidite po končani karieri?

To pa še ne vem, čeprav sem že v teh letih, da bi moral imeti kristalno jasno vizijo kam in kako, ampak toliko je stvari, za katere se še zmeraj odločam. Tako rad imam košarko, počutim se zdrav in igral bom, dokler bom lahko, dokler me bodo hoteli. Ogromno trenerjev, s katerimi sem delal, mi je svetovalo, da naj bi šel med trenerje, da imam v sebi to žilico, to karizmo, da bi lahko bil zelo uspešen trener. Ampak kakor koli zdaj vidim, da je to res in bi bil res lahko trener, ne bi šel med trenerje iz enega samega razloga. Zato ker vem, kakšen sem. Takšen kakršen sem igralec, bi bil najverjetneje tudi trener in bi hotel biti zmeraj v vrhu. Imel sem priložnost in srečo, da sem delal z zelo dobrimi trenerji in videl sem, da če hočeš biti vrhunski trener, nimaš nič od življenja. 24 ur na dan si vezan na košarko, najhujša stvar v vsemu temu pa je, da družina trpi. Že zdaj, ko sem igralec, zelo pogrešam družino, ko smo na potovanjih, na treningih, tekmah. Ko si doma in imaš treninge doma, te ni po šest, sedem ur na dan in potem pridejo še potovanja. Včasih vežeš dve in te ni pet dni. Če si enkrat trener, je pa to še toliko slabše, ker prineseš delo domov, gledaš tiste videoposnetke in pripravljaš analize še doma. Ko pogledam ostale vrhunske trenerje po Evropi, jih je večina ločenih ali pa so vedno narazen od družine, jaz pa, če bom le lahko, bom raje naredil tako, da bom ostal doma z mojimi. V redu, če pa stvar tako nanesla, da bo to edini način, da bom prinesel domov denar in prehranjeval družino, bom šel med trenerje, ampak prej bom pogledal vse opcije, če se le da, da bi si našel takšno službo, kjer bi bil lahko večino časa doma.

Ali bi v prihodnosti imeli svoj košarkarski tabor, kjer bi se lahko kalili mladi talenti?

Sem pomislil tudi na to, ampak mislim, da jih je v Sloveniji že veliko, tako da ne vidim smisla, da bi še jaz ustanavljal kakšen tabor.

Ali država po vašem mnenju dobro poskrbi za upokojene športnike?

Ne poskrbijo skoraj nič. Občudujem Primoža Kozmusa, da se tako bori in bi tako rad, da priznajo. Vsaj za te športnike, ki so v atletiki, gimnastiki, v športih, kjer ni možnosti, da toliko zaslužiš, kakor v nogometu, košarki, bi morala država poskrbeti po končanih karierah. V Oostendeju sem imel soigralca iz Srbije Veselina Petrovića, ki je igral tudi za Partizan, in je imel to priložnost, da je bil član reprezentance, ki je leta 2001 v Turčiji usvojila evropsko zlato. On je rekel, da imajo v Srbiji zakon, ki je začel veljati predlani, da vsak športnik, ko dopolni 36 let, dobi pokojnino, glede na to, koliko medalj ima. Govorim na pamet, osvojitev zlata na evropskem prvenstvu ti prinese 800 evrov, svetovno prvenstvo 1000 in medalja na olimpijadi 1200 evrov. Potem ti rangirajo glede na to, koliko medalj imaš in takšno vsoto pokojnine dobiš. On zdaj že od 36. leta naprej dobiva 800 evrov pokojnine na mesec, kar se mi zdi vrhunsko, izjemna stvar. Če pogledamo na vse te judoiste, atlete, plavalce, ki skozi kariero niso mogli zaslužiti, ker ni takšnih plač in bi vsaj na ta način država lahko poskrbela za tiste, ki so nosili domov medalje z velikih prvenstev, z olimpijad. Mislim, da bi bila ena lepa gesta in bi država pokazala vsaj hvaležnost do tega, ker se mi zdi, da kadarkoli usvojiš kakšno lovoriko, se vsi nagnetejo, ko prideš domov, se slikajo s tabo, čez dva dni pa te noben več ne pogleda. To se mi zdi zelo ne fer.

Bi želeli še kaj dodati?

Lahko dodam samo to, da imam sporočilo za mlade, da naj nikoli ne obupajo. Če imajo željo postati vrhunski športniki, morajo vložiti ogromno truda, ogromno stvari pride vmes na tej poti, ki te odvrača od tega. Ampak, če imaš veliko željo, če daš vse kar maš, se ves ta trud na koncu zmeraj poplača.

U10: KZS objavil razpored za 2.del tekmovanja

Košarkarska zveza Slovenije je objavila razpored za 2.del tekmovanja. UKK Koper se bo pomeril z nasprotniki: Plama Pur Ilirska Bistrica A, KK Postojna A in B ekipa. Na razporedu sta najprej dva gostovanja; 11. in 19.januarja v Postojni, 26. janurja pa nas čaka še zaključek v na domačem igrišču.

SLIKA FANTJE

ŽU10: KZS objavil razpored za 2.del tekmovanja

Košarkarska zveza Slovenije je objavila razpored za 2.del tekmovanja. FIDA Sports Koper se bo pomerila z nasprotnikoma: Krka Novo mesto in Pivka A – ekipa. Na razporedu sta najprej dva gostovanja; 2.februarja v Novem mestu in 15.februarja v Pivki. Ekipa bo tekmovanje zaključila 8.marca na domačem igrišču.

4

Revijalna tekma na EuroBasketu v Kopru

V četrtek 5. septembra se je v Areni Bonifika odvijala revijalna tekma varstveno delovnih centrov Koper, Kranj, Nova Gorica in Idrija-Vrhnika pod okriljem projekta ‘Življenje je košarka’. Idejni vodji projekta Siniša Drobnjak in slovenski reprezentant Boštjan Nachbar sta skupaj v sodelovanju z Mestno občino Koper priredila nepozaben dogodek, ki bo za vedno ostal v spominu mnogim ljudem.
Siniša Drobnjak, vodja projekta Življenje je košarka: ”Z Bokijem sva zelo ponosna na ta dogodek, saj smo omogočili varstveno delovnim centrom neprecenljiv dogodek. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil Mestni občini Koper, ki je še enkrat dokazala, da ima velik posluh za tovrstne projekte. ”
Uroš Rot, uporabnik VDC Kranj: ”V Kopru mi je bila všeč nova košarkarska dvorana Bonifica. Odigrali smo prijateljsko tekmo med VDCji Koper, Idrija- Vrhnika in Nova Gorica. Zadel sem 1 koš. Eva Pirnat je imela med polčasoma plesni nastop. Po tekmi smo šli na sprehod po Kopru in se slikali. Slovenski košarkarski reprezentanci želim dobre tekme.”

Fantje končali prvi del tekmovanja brez poraza

Najmlajši košarkarji so zaključili prvi del tekmovanja brez poraza, saj so na zadnjem gostovanju v v Izoli zopet zabeležili dve zmagi. Na prvi tekmi so bili boljši od domačinov, nato pa so še premagali mestnega tekmeca ŠD KOŠ Koper-B ekipo. Priložnost za igranje so dobili prav vsi igralci in se tudi zapisali med strelce. Končni razpored v skupini: 1.UKK Koper 2.KK Izola 3.ŠD KOŠ KOPER-B. Rezultati 1.dela tekmovanja:

14.12.2013 UKK Koper:ŠD KOŠ Koper-B 75:8
14.12.2013 UKK Koper:Izola 56:23
24.11.2013 UKK Koper:Izola 60:25
24.11.2013 UKK Koper:ŠD KOŠ Koper-B 61:13
16.11.2013 UKK Koper:Izola 57:25
16.11.2013 UKK Koper:KOŠ KoperB 95:7

SLIKA FANTJE

Dekleta končale prvi del tekmovanja

Dekleta so zaključile 1.del tekmovanja in osvojile 2.mesto v skupini. Polovični izkupiček (3 zmage in 3 porazi) je zadovoljiv rezultat za prvo sezono. Ekipa se je uvrstila naprej v nadaljnje tekmovanje, kjer jih čakata dva težja nasprotnika: Krka Novo mesto in Pivka – A ekipa. Končni razprored v skupini je naslednji: 1. Vipava, 2. FIDA Sports Koper, 3. Cerknica, 4. Pivka B

Rezultati 1.dela tekmovanja:

21.12.2013 FIDA Sports Koper : Pivka B 33:21(Pivka)
21.12.2013 FIDA Sports Koper : Vipava 14:54 (Pivka)
07.12.2013 FIDA Sports Koper : Cerknica 17:20 (Cerknica)
07.12.2013 FIDA Sports Koper : Pivka B 42:23 (Cerknica)
01.12.2013 FIDA Sports Koper : Vipava 11:61 (Koper)
01.12.2013 FIDA Sports Koper : Cerknica 25:19 (Koper)